Vsak otrok bi moral v šolo prihajati brez strahu. Šolski hodniki, učilnice, igrišča in spletni prostori, v katerih se družijo mladi, bi morali biti okolja, kjer se počutijo varne in spoštovane. Toda za nekatere otroke je vsak šolski dan povezan s stisko, strahom pred sošolci in občutkom, da nikomur ne morejo zaupati.
Prav na to opozarja mednarodni dan boja proti nasilju in medvrstniškemu nasilju v šolah, tudi spletnemu, ki ga obeležujemo prvi četrtek v novembru.
Vedno večji izziv predstavlja spletno nasilje. Žaljiva sporočila, objavljanje fotografij brez dovoljenja, ponižujoči posnetki, grožnje in ustvarjanje lažnih profilov lahko otroka spremljajo tudi takrat, ko zapusti šolske prostore. Splet namreč ne pozna šolskega zvonca in nasilje lahko postane neprekinjeno.
Posebej nevarno je, da se nekatere oblike nasilja med vrstniki še vedno označujejo za šalo, zbadanje ali običajno otroško nagajivost. Toda če se otrok zaradi vedenja vrstnikov počuti ponižanega, prestrašenega, izključenega ali ogroženega, tega ne smemo odpraviti z besedami, da gre zgolj za otroške nesporazume. Z vprašanji smo se obrnili tudi na koroške osnovne šole.
Foto: knmedia
Koroške šole opozarjajo na porast spletnega nasilja in spreminjanje njegovih oblik
Da medvrstniško nasilje ostaja pomemben izziv tudi v koroškem šolskem prostoru, potrjujejo odgovori šol na naša novinarska vprašanja. Na večini šol se srečujejo z različnimi oblikami neprimernih vedenj in nasilja, pri čemer izpostavljajo predvsem verbalno in psihično nasilje ter vse večji pomen dogajanja v digitalnem okolju.
Na Drugi osnovni šoli Slovenj Gradec opažajo, da so med mladimi zelo razširjene žaljivke, ki so včasih postale že del vsakodnevne komunikacije, celo med prijatelji. Učenci se pogosto ne zavedajo, kako neprimerna je lahko uporaba določenih izrazov. Ob verbalnem nasilju se srečujejo tudi s spletnim nasiljem, ki se pogosto prenese v šolsko okolje, občasno pa tudi s fizičnim nasiljem. Kot poudarjajo, imajo do fizičnega nasilja ničelno toleranco in ob zaznanih primerih ukrepajo po predpisanem protokolu.
Podobne izkušnje imajo na Osnovni šoli Mislinja, kjer med pogostejšimi oblikami izpostavljajo žaljenje, zmerjanje, posmehovanje, poniževanje, izključevanje iz vrstniških skupin in širjenje govoric. Občasno zaznajo tudi fizično in digitalno nasilje. Kot poudarjajo, je težko z gotovostjo trditi, da je nasilja danes več kot nekoč, saj so učenci in zaposleni nanj bolj pozorni, učenci pa različne oblike nasilja lažje prepoznavajo in o njih pogosteje spregovorijo. Bolj kot o jasnem porastu zato govorijo o spreminjanju oblik nasilja, zlasti zaradi vse večje prisotnosti digitalnih tehnologij v življenju otrok.
Foto: Žiga Prasnic
Kot pravijo na Prvi OŠ Slovenj Gradec je na njihovi šoli veliko preventivnih dejavnosti: kontinuirane RU, specifično izbrane RU, ki jih je izvedla ŠSS po celotni vertikali v obsegu 3 ur na oddelek, projekti za krepitev pozitivnih vrednot po celotni vertikali (Unesco projekt, projekt Rotary club – Podari trenutek, Karitas – darovanje zvezkov, medvrstniška mediacija, preventivno sodelovanje s policijo, sodelovanje s sodiščem, sodelovanje z Alp Peca (delavnice o varni rabi interneta), sodelovanje s Centrom za krepitev zdravja Koroška (zdravstvena vzgoja), sodelovanje z Večgeneracijskim centrom plus Sobivanje Generacij (delavnice o medvstniškem nasilju in o socialnih veščinah in moči besed), sodelovanje z Mocisom – Center za družine Andeški hram (delavnice o telesni samopodobi) in druge aktivnosti.
Foto: knmedia
Učenci nasilja ne prepoznajo vedno pravočasno
Pomemben izziv ostaja tudi vprašanje, ali učenci nasilje pravočasno prepoznajo in o njem spregovorijo. Na koroških šolah opažajo, da učenci včasih težko razlikujejo med nasiljem in vedenjem, ki ga označijo za "hec". Ker prihajajo iz različnih družinskih okolij, imajo lahko tudi različna merila glede tega, kaj je sprejemljivo. Zato jih skozi vsakodnevne pogovore in konkretne situacije učijo prepoznavanja meja ter pomena spoštljive komunikacije.
"Učenci se o nasilju premalo pogovarjajo, njihov način komunikacije in odnosov pogosto vključuje nasilje, sami pa tega ne zaznajo kot nasilje, le to normalizirajo in sprejemajo kot običajne oblike medosebnih odnosov. Ob zaznavi nasilja velikokrat ne reagirajo, saj menijo, da le to ni njihova stvar ali se želijo zaščititi, da sami ne bi bili žrtve," so komentirali iz OŠ Radlje ob Dravi.
Foto: OŠ Radlje ob Dravi
Nekateri otroci o stiski takoj spregovorijo s starši ali učitelji, drugi jo lahko dolgo zadržujejo zase. Med razlogi za molk so strah pred odzivom vrstnikov, maščevanjem, poslabšanjem odnosov ali prepričanje, da se po prijavi ne bo nič spremenilo. Zato poudarjajo, da morajo biti odrasli pozorni tudi na znake stiske, ki jih učenci sami še ne zmorejo izraziti.
Kot so odgovorili na OŠ Koroški jeklarji, so odzivi učencev pri njih različni. "Nekateri nasilje prepoznajo in o njem sami obvestijo odrasle, drugi pa ostanejo pasivni, ne želijo sodelovati ali povedo, da niso ničesar videli oziroma slišali. Zato jih spodbujamo, da prijava nasilja ni »tožarjenje«, temveč odgovorno ravnanje in pomoč vrstniku. Za učinkovito preprečevanje nasilja so namreč ključni zaupanje, zgodnje obveščanje ter sodelovanje šole, učencev, staršev in širšega okolja."
Foto: knmedia
Znaki stiske so lahko različni: otrok se začne izogibati šoli, izgublja zanimanje za dejavnosti, ki so ga prej veselile, postane zaprt vase, razdražljiv ali tesnoben. Pojavijo se lahko težave s spanjem, slabša učna uspešnost, telesne težave in izguba samozavesti.
Pomembno je razumeti, da posledic ne nosi samo otrok, ki je žrtev nasilja. V dogajanje so vključeni tudi opazovalci, ki so lahko prestrašeni, negotovi ali se bojijo, da bodo naslednji na vrsti. Tudi otrok, ki nasilje povzroča, potrebuje ustrezno strokovno obravnavo in pomoč pri spreminjanju vedenja.
Kaj lahko storimo?
Preprečevanje medvrstniškega nasilja ni naloga samo šole, staršev ali policije. Odgovornost je skupna.
Šole morajo zagotavljati varno okolje, jasno določiti, da nasilje ni sprejemljivo, ter ob vsakem zaznanem dogodku ustrezno ukrepati. Pomembno je, da otroci vedo, komu lahko zaupajo in da bodo njihove stiske vzete resno.
Starši naj bodo pozorni na spremembe v otrokovem vedenju, počutju in odnosu do šole. Pomembno je, da otroka poslušajo brez obsojanja in mu jasno povedo, da za nasilje ni kriv sam.
Veliko vlogo imajo tudi vrstniki. Ni treba, da se otrok, ki opazi nasilje, sam neposredno sooči s povzročiteljem. Lahko pa o dogodku obvesti odraslo osebo, ponudi podporo sošolcu in ne sodeluje pri širjenju žaljivih vsebin ali posnetkov.
Nihče ne bi smel v šolo hoditi s strahom in nihče ne bi smel molčati samo zato, ker se boji, da mu ne bo nihče verjel.
Nalagam komentarje …